Jamisons vsebuje recept za hornadillo chili, narejen iz sesekljanega mesa enega srednjega pasavca, postreženega v lastni lupini.

Poleg vseh vrst mesa se med dodatki v “hudičevi enolončnici” znajdejo eksoti kot so arašidi, čokolada, šeri, melasa s črnim trakom, rozine, tekila, lunina, ingver, poganjki bambusa, srčika artičoke, jajčevci, tofu in bučke. Recept Marka Bittmana zahteva skodelico espressa, Grki pa ga pripravljajo s cimetom.

Številne zgodbe o izvoru

Vse naštete različice jedi na žlico pričajo o tem, da je Chilli con Carne zelo priljubljen. Nič presenetljivega ni, da se je nabralo tudi veliko število zgodb o izvoru. Večina zgodovinarjev si je sicer edina, da jed izhaja iz Teksasa. Tudi Mehičani se s tem vsaj delno strinjajo, o čemer priča zapis v mehiškem slovarju iz leta 1959: “Gnusna jed, lažno imenovana mehiška, ki se prodaja v ZDA od Teksasa do New Yorka.” Da jed res izvira iz Teksasa, pripoveduje indijanska legenda iz leta 1629.

Takrat naj bi petdeset Indijancev plemena Jumano zapustilo puščavo divjega Zahodnega Teksasa. Pripovedovali so zgodbe o mistični, v modro oblečeni ženski, ki jih je učila o veri in jim stregla “z ognjem krščeno juho” ali “hudičevo enolončnico”.

Zagovorniki teorije, da jed izvorno prihaja iz Mehike pa se opirajo na knjigo Bernala Díaza del Castilla: The True History of the Conquest of New Spain. Avtor je opisal nesrečne usode konkvistadorjev, ki so jih Azteki najprej žrtvovali, nato pa razkosali in zavreli v vodi skupaj s čilijem, divjim paradižnikom in origanom. H. Allen Smith se je na to temo znal pošaliti, saj je v svojem zapisu o Chili con Carneju hudomušno predlagal, da bi se vsi recepti za jed morali začeti z besedami: “Najprej ujemite primernega Španca.”

V tolažbo Špancem pa je lahko naslednja teorija o izvoru jedi. V 17. stoletju naj bi sestro Mary iz Agrede angeli med molitvijo iz samostana v Španiji teleportirali v zahodni Teksas. Na tej točki se zgodba preplete s tisto o Indijancih plemena Jumano. Sestra naj bi plemenu predstavila boga, v zameno pa so jo naučili skuhati enolončnico iz divjačine, čebule, paradižnika in čilija.

Chilli con Carne: ekscentrično čudovita jed

Zgodb o izvoru jedi je še veliko, dejstvo pa je, da je ne glede na izvor in poreklo Chilli con Carne čudovita jed. Eklektična, obsežna, večplastna, domiselna in pripravljena za nadaljnje ekperimentiranje. Več kot absorbira iz zunanjega sveta, pa naj bo to fižol, viski ali espresso, bogatejša in zanimivejša postane.

The post Chilli con Carne – hudičeva enolončnica appeared first on Krčma Mexico.

Izmuzljiva zgodovina

Najbolj konkretno nominacijo za priznavanje avtohtonosti so podali Angleži. Otočani namreč trdijo, da se prvi znan recept nahaja v knjigi Umetnost kuhanja, enostavno in dodelano. Njen avtor je britanski kuhar John Mollard, knjiga pa datira v leto 1802:

“Čebulo razrežite na pol palca velike obročke in jih potopite v testo iz moke, smetane, soli, popra in parmezana, nato pa globoko ocvrite v vreli maščobi. Zraven se odlično prileže omaka iz stopljenega masla in gorčice.”

Tudi laični poznavalci se bodo najbrž strinjali, da čebulni obročki podobno izgledajo še danes. Angleški dokaz se sicer zdi trden, vseeno pa so na drugi strani luže nekateri prepričani, da so prvi čebulni obročki pojavili v mestu Middletown v zvezni državi New York, in sicer 13. januarja 1910. Torej dobro stoletje kasneje.

Na začetku 20-ih let prejšnjega stoletja je bila ustanovljena veriga restavracij Pig Stand iz Teksasa, kjer prav tako trdijo, da so čebulni obročki njihova stvaritev. Spet tretji so prepričani, da je bil prvi recept za “ocvrte čebulne obročke, potopljene v mleko in moko,” natisnjen s strani proizvajalca masla Cisco v reviji The New York Times Magazine leta 1933, četrti pa zasluge pripisujejo verigi hitre prehrane A&W iz 60. let prejšnjega stoletja. Slednji so brez dvoma najbolj zaslužni za masovno popularizacijo jedi.

Čebulni obročki imajo svoj dan

Ameriške sanje o izvoru jedi morda stojijo na trhlih temeljih, vseeno pa jih danes tam zaužijejo daleč največ. Priloga je tam tako množično zastopana, da so na portalu Mashed pripravili lestvico najboljših 15 ponudnikov ocvrte poslastice. Še več, Američani celo proslavljajo dan čebulnih obročkov, in sicer 22. junija vsako leto. Morda pa je čas, da ta praznik zares vzamemo tudi pri nas.

The post Čebulni obročki – v testu ocvrta sreča appeared first on Krčma Mexico.

Če pripravljamo chimchango vse skupaj še ocvremo

To je lahko machaca (suho meso), carne adobada (marinirano meso), carne seca (suha govedina) ali trozos de pollo (koščki piščanca). Vse skupaj nato zavijemo in v primeru burrita postrežemo, če pripravljamo chimchango pa vse skupaj še ocvremo. Obe jedi tipično postrežemo s salso, guacamole omako ali kislo smetano.

Chimichanga – španska beseda za nedoločljivo

Besedi chimi in changa izhajata iz dveh mehiških-španskih izrazov: chamuscado, kar pomeni zapečen ali opevan, in chingo, kar je nesramen izraz za nepričakovano ali majhno žalitev. Nekateri viri trdijo, da se pod ime jedi podpisuje Monica Flin, ustanoviteljice restavracije El Charro v Tucsonu. Leta 1922 naj bi slučajno spustila burrito v cvrtnik in začela izgovarjati špansko kletvico z začetkom “chi …” (chingada), a se je hitro ustavila in namesto tega vzkliknila “chimichanga”. To je neke vrste španski ekvivalent besedi za nekaj nedoločljivega.

Flin, Johnson, Griffith, … ali Krčma Mexico

Tudi izvor chimichange je negotov. Po nekaterih podatkih izvira iz Mehike, po drugih pa je po naključju nastala v Arizoni. Glede na tipično mehiško različico jedi, poimenovano chivichanga, naj bi jed prek Sonore v ZDA prinesli priseljenci. Ustanovitelj mehiške kuhinje Macayo Woody Johnson, nasprotno trdi, da je chimichango izumil leta 1946.

V uradnih zapisih sicer ni podatka, kdaj se je jed prvič pojavila

Kot eksperiment naj bi v svoji izvorni restavraciji Woody’s El Nido v Phoenixu dal nekaj burritov v cvrtnik. Sumljivo podobna zgodba tisti Monice Flin kajne? V uradnih zapisih sicer ni podatka, kdaj se je jed prvič pojavila, se pa upokojeni profesor folkloristike Jim Griffith spominja, da je sredi leta 1950 videl chimichange v vasi Yaqui Old Pascua v Tucsonu. Tudi če uradnega izvora jedi ne poznamo pa je jasno, da je chimichanga zelo priljubljena tudi pri nas. V Krčmi Mexico jo znamo pripraviti tako, da boste prepričani, da smo jo izumili kar v naši kuhinji.

The post Chimichanga – osličkova ocvrta sestra appeared first on Krčma Mexico.

Teorije o izvoru imena

Burrito je pravzaprav španska pomanjševalnica za besedo osel. Etimologi menijo, da ni tako poimenovan zato, ker bi bil videti kot osel (niti ne zato, ker bi bilo kdaj uporabljeno oslovsko meso). Bolj se nagibajo k razlagi, da je tesno zapakiran in zvit burrito videti podobno kot paketi, s katerimi osle oprtamo, iz česar se je pojavilo poimenovanje.

Najbolj popularna različica izvora imena izhaja iz preloma 20. stoletja. Takrat je ulični prodajalec z imenom Juan Mendez začel prodajati hrano v mehiškem mestu Juarez. Zaloge je vsak dan na ulico prinašal s pomočjo osla. V nekem trenutku se je odločil, da bo domače jedi ohranil na toplem tako, da jih bo tesno zavil v ogromno tortiljo iz moke … dokler ni ugotovil, da je to dokaj dober način za serviranje sestavin.

Ni težko predvidevati, zakaj je bila tržnikom zgornja zgodbica bolj pri srcu, kot verjetnejša razlaga izvora. Mehiški slovarji besedo namreč datirajo v leto 1895 … več kot desetletje preden je Juan Mendez ustanovil trgovino v Juarezu. V Diccionario de Mexicanismos namreč najdemo geslo burrito. “Priljubljen živilski izdelek v osrednji mehiški zvezni državi Guanajuato, sestavljen iz valjane tortilje, napolnjene z mesom in drugimi sestavinami.”

Burrito, Bracerosi in Richard Nixon

Za svetovno prepoznavnost se burrito lahko predvsem zahvali Američanom, ki so ga vzljubili v 50-ih letih prejšnjega stoletja. Prvi burritosi so se v ZDA pojavili zaradi “bracerosov“, delavcev migrantov, ki so za kosilo dobili burrito. Šefi so spoznali, da jih je enostavno narediti in spakirati, vendar pa so gojili zmotno prepričanje, da jed njihovim delavcem tudi ugaja. “Bracerosi” nad jedjo niso bili navdušeni. Poznali so namreč razlike v kvaliteti pripravljenega burrita – občutno razliko naredi že koruzna ali pšenična tortilja. Američani pa so na drugi strani jed oboževali, saj boljše različice enostavno niso poznali.

Burrito je hitro našel dom v južni Kaliforniji, s tem pa se je odprla pot do vplivnežev in ustvarjalcev okusov v celotni kulturi. Kalifornijec Richard Nixon je bil prvi, ki je burrito pripeljal celo v Belo hišo, izum Duana R. Robertsa, ki je prvi zamrznil burrito, pa je priljubljenega “oslička” dokončno poslal na vse konce sveta.

The post Burrito – osliček, ki je osvojil svet appeared first on Krčma Mexico.